Cel teden sem lenaril in počel nič pametnega. Samo gledanje televizije in igranje igric na svojem pametnem telefonu. Res je pameten ja, jaz pa tudi, da tako pametno porabljam svoj prosti čas in buljim v ta mali ekran na telefonu, da kar oči pečejo. Delo pa stoji in čaka, da ga opravim. Samo se ne bo. Pa tudi noben mi ne more pomagat pri njemu. Sam ga moram naredit. Sam sem si ga naložil in sam ga bom opravil. Pa ni kaj hudega. Je samo sedenje na stolu pred računalnikom in pisanje. Pisanje. In še enkrat pisanje. Pisanje člankov in raznih objav s ključnimi besedami. Dvajset na teden jih moram napisat. Ali pa tri na dan. Sliši se mali, sliši se hitro. Ah, mala malica sem mislil na začetku. Pa ni tako. Vsaj vedno. Včasih mi kar zmanjka besed in domišljije kaj pisati.
Brez osebnih imen, brez imen krajev. Samo piši. Karkoli ti pade na pamet, sem dobil navodila. Pa ni tako preprosto, sploh takrat, ko je ključna beseda nerazumljiva. Pisat moraš iz glave, brez pomoči računalnika ali knjig. Prepisovanje in kopiranje strogo prepovedano. Ta teden je težek. Preveč sem bil športno odsoten in premalo doma. Zdaj pišem sem še zadnji članek. Vse okrog mene že spi. Pohiteti moram, da ne zamudim roka oddaje člankov. Pogled mi vedno bolj bega na posteljo, kjer sta moji ljubezni že v globokem spancu. Njuno enakomerno dihanje me kar vabi, da zlezem pod odejo k njima. Še malo pa bom. Še trideset besed in zaključim. Me pa to pisanje člankov za spletne strani od doma in objav izredno veseli. Prav lepo je zlivati besede na bel list papirja, lepo je opazovati črne črke kako polnijo praznino lista. Pa še dober trening za možganske celice je, da o domišljiji niti ne govorim. Kar ne zmanjka je. Končno. Zadnja beseda bo pika. Konec je in pika.