Kako zanimivo je, ko si mlad in slišiš, kako se starejši pritožujejo nad spanjem in ti ni nič jasno, kako ne morejo spati. Potem pa sam prideš v leta, ali mogoče v določeno obdobje, ko noči niso več to, kar so bile včasih in kar hitro ugotoviš, da je potreben dober vzglavnik, da boš boljše spal. Sam nikoli nisem imel težav glede spanja, pa čeprav sem imel krivo hrbtenico. Tako sem kar nekaj časa preživel po bolnišnicah, da sem se zdravil. Nosil sem steznik in gips, ki sta mi omogočala, da se je moja hrbtenica počasi ravnala. To je bilo predvsem pomembno takrat, ko sem rasel.
Lahko rečem, da se takrat ne spominjam točno, kakšen vzlgavnik sem imel, ker sem večere reševal na hitro. Če mi nekaj ni pasalo, pa sem si zraven vzlavnika pod glavo dal še pregrinjalo in sladko zaspal. Kajti v vakem primeru, če nosiš steznik, ne moreš pričakovati, da bo spanje tako sladko, kot če steznika nisi nosil. Še sam sem ponosen nase, kako em vse to sprejel in se v bistvu sploh nisem pritoževal. Zavedal sem se, da to moram nositi, če hočem, da bo moja hrbtenica močna in zdrava. Ja, vzlganik pa je pač bil takšen kot je bil.
Sedaj ko sem v srednjih letih in seveda nimam več steznikov in gipsa, ker ko nehaš rasti teh stvari ne potrebuješ več, sem opazil, da sem postal občutljiv za vzglavnik. Prav smešno mi je bilo, saj sem se spomnil na moje starše in stare starše, kako so vedno gledali na to, da jim vzlganik paše. Nekateri so imeli visoki vzglavnik, nekateri pa nizek. Res je odvisno od posameznika. Tako sem si tudi sam izbral srednje visok vzglavnik, ker mi je takšen pasal. Tako je bilo moje telo med spanjem najbolj ravno in to je moji hrbtenici pasalo.
Še danes spim tako, da imam srednje visok vzglavnik in zjutraj se prebudim naspan in spočit. …