Dolgo sem si mislil, da je zpiz nekaj, s čemer se ukvarjaš šele takrat, ko si tik pred upokojitvijo. Da je to neka pisarna, kamor gredo starejši ljudje urejati papirje za pokojnino. A potem pa sem prav jaz imel s tem opravka in priznam, da mi je kar nekako odprlo oči. S tem pa sem se srečal na način, katerega si ne bi nikoli predstavljal.
Začelo se je tako, da smo v pisarni, oziroma v podjetju imeli sodelavca, ki je doživel delovno nezgodo. Moral je na dolgotrajno bolniško in hitro je prišla tema na invalidsko komisijo in zpiz. Ker sem bil jaz tisti, ki v podjetju ureja kadrovske zadeve, sem moral prvič poklicati na to platformo zpiza in preveriti postopke. Do takrat namreč nisem imel pojma, kako kompleksni so lahko postopki, koliko dokumentacije je treba priložiti in pa koliko komisije vse to vključuje. Tako sem bil res čisto presenečen nad to tematiko, saj si nebi mislil, da bom imel tako zgodaj s čem takim opravka.
Tedaj pa me je čakalo tisto delo, vse tiste reči, za katere je bilo potrebno poskrbeti. Pridobiti sem moral najprej vso zdravniško dokumentacijo, pregledati, kako poteka postopek za ugotavljanje invalidnosti. Spoznati sem moral razlike med delno in popolno invalidnostjo in ugotoviti, kakšne pravice ima delavec, kaj mu pripada in kako dolgo trajajo postopki.
Poleg vsega tega, kar je bilo kup novega znanja zame, pa sem moral še sodelovati z delodajalcem, delavcem in zdravniki. Pri tem pa sem bil še kako presenečen, ko sem videl, da mi je zpiz, oziroma tamkajšnje osebje, bilo pripravljeno pomagati. Zato res niso komplicirali, ter so mi bili vedno na voljo, ko sem to potreboval.
No postopki pa so se nato še malo vlekli. Kot sem namreč rekel, je bilo postopkov ogromno, tako da se je vse skupaj kar malo zavleklo. Vseeno pa sem se pri tem ogromno naučil, ter končno spoznal to, za kar sem mislil, da se bom srečal šele ob upokojitvi. …