Nikoli ne bom pozabil tistega občutka, ko sem prvič stopil ven iz porodnišnice z majhnim zavojčkom v naročju. Takrat sem namreč prvič postal oče, zaradi česar pa so bili občutki res nekaj, česar se ne da opisati z besedami. A ko sem stopil iz porodnišnice sem si mislil, da me ne mora nič več presenetiti. Čustva so bila tako močna, da sem komaj dojel, kaj se dogaja. A potem se je zgodilo nekaj, kar me je vrnilo v času, ko so bile stvari bolj preproste in osebne. Začeli so namreč prihajati telegrami, za katere sem že skoraj da pozabil, da sploh obstajajo.
Tega tako res nisem pričakoval. V dobi sporočil preko telefona, raznih klicev in hitrih družabnih omrežij se mi je zdelo, da je ta tradicija že skoraj izginila. A ko sem odprl prvi telegram sem začutil nekaj posebnega. Ni šlo le za čestitko. To je bilo veliko več, tisti pravi trenutek, ki ga je nekdo vzel iz svojega dneva, da bi ga posvetil nama in najinemu novorojenčku. Zato me je nekaj tako preprostega res zelo navdušilo in pa predvsem presenetilo, saj se mi je zdelo veliko bolj osebno, kot kakšna SMS sporočila.
Najbolj pa sem bil šokiran zaradi tega, ker se telegrami kar niso in niso končali. Kot sem rekel, sem si mislil, da to danes ni več aktualno in tega nihče več ne pošilja. Ampak očitno je imelo kar nekaj prijateljev idejo, da pošljejo ravno telegram, kar mi je tisti dan še dodatno ogrelo srce.
Tako mi je bilo tudi zanimivo, kako telegrami ob rojstvu ustvarijo občutek praznovanja, ki presega običajno komunikacijo. V porodnišnici sem namreč opazil, da jih prejme kar nekaj staršev. Nekateri so se jih razveselili na okenski polici, drugi pa so jih hranili v torbo. Vsi pa so bili ob prebiranju in gledanju telegrama izrazito nasmejani in veseli.…