Včasih se lahko rodi ljubezen tudi dobesedno na morju in tako sem jaz spoznala svojo ljubezen na čolnu. Vse se je zgodilo zelo na hitro, ker smo želele prijateljice vožnjo z čolnom, smo iskale nekoga, ki ima čoln in ima tudi izpit za čoln, da nas bi en dan peljal malo na okrog. 

Moja prijateljica je poznala nekoga, ki čoln ima in tudi izpit za čoln, tako smo se dogovorile z njim kdaj gremo in smo šle. Že takoj, ko smo se srečali, mi je postal všeč, ko pa smo se vozili po morju, mi je iz ure v uro postal še bolj všeč. Vse na njemu me je privlačilo, kako hvaležna sem bila prijateljici, da je našla prav njega, ki ima izpit za čoln, da nas je ta dan peljal, ker drugače ga ne bi nikoli spoznala.

Tudi jaz sem njemu bila všeč in že na morju sva se veliko pogovarjala, potem pa je seveda predlagal, da nas z veseljem še kdaj pelje, ker je vedel ,da bo tako mene še kdaj videl, ni pa mogel že tako hitro reči za mojo telefonsko, ker mu je bilo nerodno. Naslednje srečanje sem komaj čakala, da ga vidim in tako kar malo tečnarila prijateljicam da gremo spet in spet. Tako smo šle z njim 3 krat, potem pa mi je rekel, da se lahko zmeniva in greva tudi kdaj sama. Ja, izpit za čoln mi je prinesel ljubezen, ki traja še danes.

Noro sva zaljubljena, redno hodiva na morje z čolnom, ker sva se tako tudi spoznala, verjetno bom tudi sama šla delat izpit za čoln, ker imam ravno tako rada vožnje po morju in on me je že veliko vsega naučil. Tudi vozila sem že čoln zraven njega, takrat sem pravzaprav dobila idejo, da bi imela izpit za čoln, ker sem vedela, da bo veza trajala in tudi jaz si želim kdaj čoln voziti brez njega. 

Zakaj sem to zapisal? Kajti še nikoli me ni motila kakšna malenkost, dokler pisarniški stol ni škripal dan za dnem od moje sodelavke v pisarni. Prav spominjam se, kako lepo mi je bilo, ko sem naredil korak naprej in zamenjal službo, ker se je ravno pojavilo novo delovno mesto v podjetju, kjer bi si želel delati. Vse je bilo lepo in prav in kmalu sem delo tudi začel opravljati. Moram priznati, da me na začetku, ko je pisarniški stol škripal še ni toliko motilo, ker sem bil nov in sem bil poglobljen v svoje delo, da bom čim prej prišel noter in lahko delal vse kot je potrebno.

Saj veste, potem pa pridejo dnevi, ki so bolj naporni in vse te začne nervirati, tako sem tisti dan slišal čisto vsako škripanje stola, komaj sem zdržal do konca delovnega dne. Nisem se obremenjeval, da pisarniški stol škripa že skoz, ampak me je motilo samo tisti dan. No to sem jaz mislil, pa na žalost ni bilo tako.

Moji dnevi so postali grozni, kajti od tistega dne naprej sem ta pisarniški stol in njegovo škripanje slišal skoz, enostavno nisem ogel več izklopit in vsak dan, ko je minil, mi je šlo bolj na živce. To pa je bil velik problem, kajti nisem mogel iti do sodelavke in ji reči: »Hej, daj zamenjaj si ta stol, kaj ne vidiš, da ti skoz škripa.«

Nekaj časa sem zdržal in kasneje, ko sem bil že bolj vpeljan v delo in sodelavce in sem z njimi imel sproščen govor, sem seveda izkoristil in rekel, da njen pisarniški stol pa res zelo škripa in če jo to nič ne moti. Nisem mogel popolnoma nič, kajti rekla je, da jo to sploh ne moti, ko se zatopi v svoje delo in da ji ta pisarniški stol zelo paše za njeno hrbtenico. Še danes delam z škripajočim stolom. …

Moj tast ima še vedno navado, da je potrebno za prihajajočo zimo pripraviti drva s sekanjem in žaganjem. Seveda zaščitna obutev pri mojemu tastu ne pride v poštev. Toda jaz nisem on in ko sem izvedel, da mu bom moral pomagati, sem se odločil in na spletni trgovini našel kategorijo zaščitna obutev in poskrbel, da sem si kupil najcenejši par obutve.

In seveda je dan prišel, ko je bilo potrebno obiskati gozd in pripraviti drva. Seveda nisem pozabil na moj novi par čevljev s katerimi sem zakorakal v gozd in takoj slišal pripombo, da sem sem se opremil bolje kot profesionalni gozdarji.

Seveda sem se opremil bolje, saj sem imel vse s seboj, zaščitno obutev, zaščitna očala, zaščitno čelado in zaščitna oblačila. Toda vse je z namenom. Namreč jaz nisem deloven tip človeka in zato je potrebno poskrbeti za zaščito.

In žaganje se je začelo drevesa so padala, veje so se žagale in verjetno bi brez vse zaščitne opreme že občutil kakšnega klopa na koži ali dotik kakšne koprive toda hvala bogu nisem čutil ničesar drugega razen vročine. Toda navkljub vročini svoje zaščitne opreme nisem odvrgel.

In potem se je zgodilo. Ko smo žagali drevo in se je to že podrlo vendar se je še vedno držalo štora je tast želel zadevo dokončati, zato je z žago preprosto zažagal v tisti del, kjer se je deblo še držalo štora. Seveda mu je misija uspela in deblo je tresnilo na tla ter se zakotalilo za nekaj metrov naravnost na moje prste. Ja v gozdu se takšne delovne nesreče kaj hitro zgodijo.  Tast je seveda hitro priskočil na pomoč ko je videl kaj se je zgodilo, jaz pa nisem odreagiral čisto nič boleče. Razlog je bil zelo preprost. Jeklena kapica in moja zaščitna obutev je rešila moje prste pred morebitno poškodbo. In od takrat naprej sem se zavedal, kako dragocena je lahko zaščitna obutev.…

Vsak se veseli, da bo enkrat postal neodvisen in da se bo lahko kamorkoli odpeljal z avtom, jaz sem se tudi tega veselila, vendar mi vozniški izpit dela velike preglavice. Nisem ravno tehnični tip človeka in še veliko straha imam prisotnega in se ustrašim najmanjše stvari, to pa za vožnjo avta sigurno ni pozitivno in ravno zaradi prisotnega straha mi vozniški izpit vedno spolzi iz rok.

Same ure vožnje za vozniški izpit mi ne delajo več težav, kot so mi na začetku, ko sem pred seboj že videla cel scenarij, kako se bo kaj zgodilo, kako ne bom pravilno vozila, kako bo prišel avto preblizu mene, kaj bom naredila, ko bo cesta preozka in tako naprej. Ker sem vozila že kar nekaj časa, sem se tega straha počasi znebila, vseeno pa sem bila še vseeno v nekem krču.

Tako sem vozniški izpit polagala že trikrat in vedno me je onesposobil strah. Kako sem bila jezna na to, da sem vedno padla zaradi strahu. Tudi inštruktor je to vedel in bilo mu ježal, kajti zavedal se je da vozim dobro in da bi lahko izpit že naredila.

 Vendar ni šlo tako preprosto. 

Tako sem vozniški izpit šla polagat četrtič, ker pa sem imela zelo slab dan, saj sem bila zelo jezna, kar se mi je takrat zgodilo in dogajalo v privat življenju, tisti dan nisem čutila strahu. Tega se še nisem takoj zavedala, ko se je začela moja izpitna vožnja, na kar sem čutila, da mi je vseeno za to uro vožnje, samo da jo hitro odpeljem ,da lahko rešujem spet svoje nastale probleme. Odpeljala sem perfektno in vozniški izpit naredila. Nisem mogla verjeti, ko pa me je inštruktor vprašal, kako to da danes nisem imela treme, sem se samo nasmehnila in rekla, da me čakajo drugi večji problemi. 

Tudi tako se na žalost ali veselje lahko znebimo strahu in položimo vozniški izpit, kot je potrebno. 

Ne kupujte otroku šolsko torbo v prepričanju, ker je vam všeč, da bo tudi njemu, kajti otroci nas še kako hitro presenetijo in imajo svoj okus. Ko boste kupovali šolsko torbo, naj gre z vami in si jo izbere sam, kajti on jo bo nosil vsak dan v šolo in njemu mora biti všeč in udobna. Verjemite, če ste že tako prepričani, da veste, kaj je za njega dobro, vas bodo presenetili, potem pa vam bo žal, časa in denarja.

Tudi pri nas je bila šolska torba problem, ker sem naredila točno takšno napako, pa ne zato, ker bi se odločila, da mu grem kupit šolsko torbo, vendar je bila priložnost, da je bila ena lepa šolska torba, ko sem bila v nakupovanju za čisto nekaj drugega. Ker sem bila prepričana, da mu bo všeč, v bistvu pa je bila ta šolska torba všeč meni, sem jo kupila vsa vesela. Ko sem prišla domov in jo z veseljem pokazala svojemu sinu, je bil šokiran in prav nič mu ni bila ta šolska torba všeč. In imela sem en velik problem. Ta šolska torba je bila kupljena na popustu in nisem je mogla zamenjati, ker so imeli na blagajni označeno, da znižanih artiklov ne menjujejo. 

Ko sem ga še skušala prepričati, da je ta šolska torba lepa, sva se na koncu samo skregala. Tako sem videla, da sem naredila narobe. Drugi dan sva šla po nakupih, da si bo izbral sam in da bo šolska torba takšna kot si on želi. Tako sem spoznala, da mu nič več ne kupujem sama, od takrat naprej hodi po nakupih vedno sam in si kupi kar je njemu všeč. 

Tudi vam polagam na srce, da ne boste imeli dvojnih stroškov, da je šolska torba nekaj, kar si morajo izbrati naši otroci sami, le tako bo tista prava.…