Poletne počitnice so končno prišle. Ocene v šoli zaključene pozitivno, zdaj pa dva meseca brezskrbnega življenja in uživanja. Počeli bomo vse kar nam bo padlo na pamet. Malo nogometa, malo kopanja v bazenih, pa kakšna zabava v diskoteki. Vsega po malem za vse. Višek počitnic pa bo vsekakor kampiranje ob reki s kajaki.

Huraaa, počitnice so tu

Pripravljen imamo vsak svoj nahrbtnik in že smo na železniški postaji, kjer čakamo vlak do željene destinacije. Dva šotora smo že prej poslali po pošti na naslov Jakove babice, ki živi tam, kamor se odpravljamo. Pot je precej dolga, tako po kilometrih, kot po času. To so pač naše železnice. Na končni postaji izstopimo in poiščemo avtobus, ki nas bo odpeljal na cilj. Pozno popoldan prispemo do kampa. Šotori nas že čakajo. Seveda ne postavljeni. To moramo zdaj še sami narediti. Hitro naredimo dve skupinice po tri in začnemo. Postavili jih bomo bolj v kotu kampa, da po večerih ne bomo motili ostalih prebivalcev kampa. Franci nas je presenetil, hitra pošta je pripeljala njegovo kitaro od doma. Tako, da bomo zvečer ob ognju tudi kakšno zapeli. Šotora bomo postavili obrnjena eden proti drugemu, vmes pa bomo pripravili prostor za večerno druženje.

Vreče s šotori se odpirajo, kladiva in klini so tudi pripravljeni. Šotora sta hitro postavljena, klini trdno zabiti v zemljo, jarki okrog skopani. Da nas ne preseneti kakšno neurje. Uredimo še vsak svoj kotiček v šotoru, spalne vreče, svetilke pripravljene. Zdaj pa uredimo še prostor za druženje. Pohiteti moramo, večer se bliža, sonce je že skoraj čisto v stiku z okoliškimi hribi. Trije poiščemo velike kamne, da pripravimo kurišče za ogenj, ostala trojica pa prinese polomljene veje, da jih postavimo okrog kurišča. Vse je pripravljeno.…

Cel teden sem lenaril in počel nič pametnega. Samo gledanje televizije in igranje igric na svojem pametnem telefonu. Res je pameten ja, jaz pa tudi, da tako pametno porabljam svoj prosti čas in buljim v ta mali ekran na telefonu, da kar oči pečejo. Delo pa stoji in čaka, da ga opravim. Samo se ne bo. Pa tudi noben mi ne more pomagat pri njemu. Sam ga moram naredit. Sam sem si ga naložil in sam ga bom opravil. Pa ni kaj hudega. Je samo sedenje na stolu pred računalnikom in pisanje. Pisanje. In še enkrat pisanje. Pisanje člankov in raznih objav s ključnimi besedami. Dvajset na teden jih moram napisat. Ali pa tri na dan. Sliši se mali, sliši se hitro. Ah, mala malica sem mislil na začetku. Pa ni tako. Vsaj vedno. Včasih mi kar zmanjka besed in domišljije kaj pisati.

Zanimivo pisanje člankov

Brez osebnih imen, brez imen krajev. Samo piši. Karkoli ti pade na pamet, sem dobil navodila. Pa ni tako preprosto, sploh takrat, ko je ključna beseda nerazumljiva. Pisat moraš iz glave, brez pomoči računalnika ali knjig. Prepisovanje in kopiranje strogo prepovedano. Ta teden je težek. Preveč sem bil športno odsoten in premalo doma. Zdaj pišem sem še zadnji članek. Vse okrog mene že spi. Pohiteti moram, da ne zamudim roka oddaje člankov. Pogled mi vedno bolj bega na posteljo, kjer sta moji ljubezni že v globokem spancu. Njuno enakomerno dihanje me kar vabi, da zlezem pod odejo k njima. Še malo pa bom. Še trideset besed in zaključim. Me pa to pisanje člankov za spletne strani od doma in objav izredno veseli. Prav lepo je zlivati besede na bel list papirja, lepo je opazovati črne črke kako polnijo praznino lista. Pa še dober trening za možganske celice je, da o domišljiji niti ne govorim. Kar ne zmanjka je. Končno. Zadnja beseda bo pika. Konec je in pika.…

Moj stric je bil vedno eden tistih ljudi, ki so imeli vedno glavo polno raznih idej. Že kot najstnik je rad skiciral razne logotipe, si izmišljeval slogane in izdeloval unikatne nalepke, ki jih je potem lepil po zvezkih, kolesih in uličnih svetilkah. Takrat so se mu vsi smejali in govorili, da sanja z odprtimi očmi. On pa je vedno rekel, da bo enkrat imel svoje podjetje za promocijska darila.

Šele ta izjava je sprožila val smeha med vrstniki. Leta so minevala. Stric je šel najprej študirat ekonomijo, potem pa je nekaj let delal v različnih podjetjih. Nikoli pa se ni zares počutil izpopolnjenega. Ves čas mu je v ozadju brnela tista mladostna ideja. Potem pa je prišlo leto, ko se je vse spremenilo. Zbral je pogum, prihranke in dobil tudi podporo družine ter odprl svoje podjetje, ki je prodajalo personalizirana promocijska darila za podjetja. Začel je skromno, iz domače garaže. Prvi izdelki so bili kemični svinčniki z logotipi, majice z napisi in beležke s potiskom. Delal je noč in dan. Vse je bilo na njegovih plečih, od oblikovanja do komunikacije s strankami. Veliko se je učil sproti, ogromno tudi eksperimentiral. Ko pa so prišle prve večje stranke, je vedel, da je na pravi poti. Z leti je podjetje rastlo. Garažo je zamenjala moderna pisarna s skladiščem. Zaposlil je nekaj kreativnih oblikovalcev in komercialistov, ki so pomagali izpopolnjevati ponudbo. Njihova posebnost je bila, da so znali poslušati stričeva navodila in so vsako darilo personalizirali do zadnje podrobnosti.

Danes njegovo podjetje, ki prodaja promocijska darila sodeluje z več sto podjetji po vsej državi, njegova promocijska darila s stričevim podpisom vidiš na sejmih, v pisarnah, v darilnih paketih, pravzaprav povsod. In kar je najlepše, stric ni nikdar pozabil, od kje je začel. Še vedno ima v svoji pisarni prvi kavni lonček z logotipom, ki ga je izdelal, in ga spominja, kako pomembno je slediti svojim sanjam, tudi če se zdijo sprva nemogoče. Če razmišljate, kako okrepiti prepoznavnost svoje blagovne znamke, so kakovostna promocijska darila preprost in učinkovit način, da pri prejemnikih pustite trajen vtis. Kjer je cilj, je tudi pot, je vedno govoril.…

Lesno predelovalna industrija je ena najstarejših in hkrati najbolj razvitih panog, ki še vedno ohranja pomembno vlogo v gospodarstvu.

Les je naraven, obnovljiv in izjemno vsestranski material, ki ga uporabljamo za gradnjo pohištvo, notranjo opremo ter številne druge izdelke. Kljub dolgi tradiciji pa je sodobna lesna industrija močno tehnološko podprta, saj delo v mizarskih delavnicah in tovarnah brez naprednih strojev praktično ni več mogoče. V vsaki mizarski delavnici so osnova mizarski stroji za osnovno obdelavo lesa. Med najpogosteje uporabljenimi je tračna žaga, ki omogoča natančno rezanje desk, brun in plošč na želene dimenzije. Pomembno vlogo ima tudi krožna žaga, ki se uporablja za vzdolžno in prečno rezanje lesa, pri čemer omogoča hitro in čisto obdelavo. Pa to še niso vsi mizarski stroji, ki jih uporabljamo. Nepogrešljiv je tudi skobeljni stroj, s katerim lesene obdelovance obdelamo na enotno debelino. V kombinaciji z vzporednim skobeljnikom omogoča popolnoma ravne in gladke površine, kar je zelo pomembno pri izdelavi pohištva.

Kakšni mizarski stroji se uporabljajo v lesno predelovalni industriji

Za izdelavo utorov, profilov in okrasnih elementov je primeren rezkalni stroj, ki z različnimi nastavki omogoča oblikovanje lesa v skoraj neomejene oblike. Prav tako so zelo uporabni razni vrtalni stroji. V zadnjem času pa so v ospredje stopili tudi računalniško vodeni mizarski stroji. CNC rezkarji in vrtalniki omogočajo popolnoma avtomatizirano obdelavo lesa z izjemno natančnostjo. Takšni mizarski stroji bistveno povečajo produktivnost, saj lahko v zelo kratkem času obdelajo veliko količino lesnega materiala in občutno zmanjšajo možnost napak. Za končno obdelavo pa se pogost uporabljajo brusilni stroji, ki poskrbijo za popolnoma gladke površine primerne za lakiranje in barvanje. V večjih proizvodnih obratih se uporabljajo tudi stiskalnice, ki omogočajo lepljenje plošč in izdelavo kompozitnih materialov. Lesno predelovalna industrija se nenehno razvija in uvaja nove tehnologije.

Pa vendar so osnovni mizarski stroji temelj vsake delavnice ali tovarne. Les ostaja material prihodnosti, sodobni stroji pa so tisti, ki tradicijo obdelave lesa povezujejo z zahtevami sodobnega časa.…

Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre sem prvič zares cenila šele takrat, ko sem ga uporabila v svoji kuhinji. Pred tem sem ga jemala kot nekaj samoumevnega, olje kot olje, sem si mislila. Kupovala sem ga v trgovini, včasih po akciji, redko sem pogledala poreklo. Potem pa sem obiskala prijateljico, ki prihaja iz okolice Kopra in me je peljala na pokušino oljčnega olja pri lokalnem pridelovalcu.

Takoj sem občutila razliko. Okus je bil intenziven, a uravnotežen. Rahlo pikanten, s svežino po zelenem sadežu in pridihom mandlja. Tudi aroma je bila drugačna, polna, skoraj sadna. Pridelovalec nama je razložil, kako se ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre razlikuje od ostalih. Zaradi sorte oljk, načina obiranja in hitre predelave ohrani visoko kakovost in izrazit okus.

Kako se ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre razlikuje od ostalih?

Kupila sem majhno steklenico, takrat bolj iz vljudnosti kot prepričanja. A doma sem jo prvič uporabila na preprosti solati z rukolo in parmezanom, in bila sem navdušena. Okus se je čisto spremenil. Odtlej sem spremenila svoje navade, olje ni več samo sestavina, ampak pomemben del vsake jedi.

Zdaj ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre uporabljam skoraj vsak dan. Pokapam ga po juhah, testeninah, pečeni zelenjavi. Celo na kos belega kruha z malo soli je nekaj posebnega. Pomembno mi je tudi, da podpiram lokalne pridelovalce, ki vložijo ogromno truda v vsako steklenico.

Olje je zame postalo več kot le hrana, je spomin na obisk, stik z naravo in spoštovanje do tradicije. Vsakič, ko ga uporabim, se spomnim tistega dne med oljkami, ko sem prvič zares okusila razliko. In od takrat nazaj ne grem več.

Zdaj si vsako leto privoščim zalogo neposredno pri pridelovalcu, saj vem, kako pomembna je svežina. Tudi prijateljem ga rada podarim kot majhno, a dragoceno darilo. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre mi je odprlo popolnoma nov pogled na kulinariko. Ni več le sestavina, ampak ključni del okusne, pristne in premišljene kuhinje.…

Za kolonoskopija samoplačniško sem se odločil po več mesecih negotovosti in nejasnih prebavnih težav. Imel sem občasne bolečine v spodnjem delu trebuha, pogosta napenjanja in spremenjen način odvajanja, kar me je začelo skrbeti. Moj osebni zdravnik mi je sicer izdal napotnico za kolonoskopijo, a ko sem videl, da bom moral na poseg čakati več mesecev, sem se odločil, da grem raje na kolonoskopija samoplačniško.

Na spletu sem poiskal nekaj možnosti in izbral zasebno kliniko z dobrimi ocenami. Že ob telefonskem pogovoru so mi razložili, kako poteka postopek, kakšna je priprava in kaj lahko pričakujem. Termin sem dobil že v nekaj dneh, kar mi je precej zmanjšalo tesnobo. Priprava dan pred posegom res ni prijetna – odvajalo, tekoča prehrana, več obiskov stranišča, a sem vedel, da je to nujno, če želim zanesljive rezultate.

Kolonoskopija samoplačniško: Zdravje nima cene.

Na dan posega sem prišel tešč in nekoliko nervozen, a me je osebje hitro pomirilo. Odločil sem se za pregled v blagi sedaciji, kar pomeni, da sem bil sproščen, a še vedno pri zavesti. Sam poseg ni bil boleč in je trajal približno 20 minut. Zdravnik mi je vse sproti razlagal, po koncu pa sem še isti dan dobil izvid.

Rezultati so bili spodbudni, nekaj manjših sprememb, nič nevarnega, a z jasnimi priporočili za nadaljnje sledenje. Tisto, kar mi je največ pomenilo, pa je bil občutek, da sem nekaj naredil zase, brez nepotrebnega čakanja in negotovosti.

Kolonoskopija samoplačniško se je zame izkazala kot pametna odločitev. Ne gre samo za zdravstveni pregled, ampak za občutek nadzora nad svojim zdravjem. In ta mir, ki ga dobiš po pregledu, je vreden vsakega evra.

Zdaj vem, da je preventiva ključnega pomena, še posebej ko gre za prebavila, kjer se težave pogosto razvijajo tiho. Kolonoskopija samoplačniško mi je omogočila, da sem ukrepal pravočasno in brez stresa. Tudi če si zdrav, je dobro opraviti pregled po 50. letu ali ob sumljivih simptomih. Zdravje nima cene.…

Dolgo sem si mislil, da je zpiz nekaj, s čemer se ukvarjaš šele takrat, ko si tik pred upokojitvijo. Da je to neka pisarna, kamor gredo starejši ljudje urejati papirje za pokojnino. A potem pa sem prav jaz imel s tem opravka in priznam, da mi je kar nekako odprlo oči. S tem pa sem se srečal na način, katerega si ne bi nikoli predstavljal. 

Začelo se je tako, da smo v pisarni, oziroma v podjetju imeli sodelavca, ki je doživel delovno nezgodo. Moral je na dolgotrajno bolniško in hitro je prišla tema na invalidsko komisijo in zpiz. Ker sem bil jaz tisti, ki v podjetju ureja kadrovske zadeve, sem moral prvič poklicati na to platformo zpiza in preveriti postopke. Do takrat namreč nisem imel pojma, kako kompleksni so lahko postopki, koliko dokumentacije je treba priložiti in pa koliko komisije vse to vključuje. Tako sem bil res čisto presenečen nad to tematiko, saj si nebi mislil, da bom imel tako zgodaj s čem takim opravka.

Zpiz mi je bil nekoč precej tuj

Tedaj pa me je čakalo tisto delo, vse tiste reči, za katere je bilo potrebno poskrbeti. Pridobiti sem moral najprej vso zdravniško dokumentacijo, pregledati, kako poteka postopek za ugotavljanje invalidnosti. Spoznati sem moral razlike med delno in popolno invalidnostjo in ugotoviti, kakšne pravice ima delavec, kaj mu pripada in kako dolgo trajajo postopki. 

Poleg vsega tega, kar je bilo kup novega znanja zame, pa sem moral še sodelovati z delodajalcem, delavcem in zdravniki. Pri tem pa sem bil še kako presenečen, ko sem videl, da mi je zpiz, oziroma tamkajšnje osebje, bilo pripravljeno pomagati. Zato res niso komplicirali, ter so mi bili vedno na voljo, ko sem to potreboval.

No postopki pa so se nato še malo vlekli. Kot sem namreč rekel, je bilo postopkov ogromno, tako da se je vse skupaj kar malo zavleklo. Vseeno pa sem se pri tem ogromno naučil, ter končno spoznal to, za kar sem mislil, da se bom srečal šele ob upokojitvi. …

Pri našem podjetju smo do sedaj že večkrat imeli kakšna predavanja za varnost pri delu. To pa sem vedno jemal kot nekaj, kar je bilo pač treba poslušati. Reči so se mi zdele samoumevne, tako da se mi iskreno ni nikoli preveč dalo poslušati te reči. Tedaj pa je prišlo do dogodka, ki mi je čisto spremenil način, kako sem razmišljal. Tedaj sem se začel končno zavedati, kako pomembna je varnost na delavnemu okolju.

Delo, ki sem ga izvajal, pa je bilo postavljanje panelov na višini. To ni bilo nič posebnega, saj sem tovrstne reči delal že večkrat. Ker pa smo bili z delavci na višini, pa je bilo vseeno potrebno imeti varnostne pasove. Zato pa tega niti nisem imel preveč v mislih, ter sem tako pozabil zapeti varnostni pas. Ko sem bil na strehi, pa se nisem preveč sekiral, saj se mi ni zdelo preveč visoko, ter sem bil prepričan, da se mi ne bo zgodilo nič. To pa je bila zelo velika napaka. Takrat sem si začel šele zavedati, kako pomembna je varnost pri delu.

Varnost pri delu ni nekaj kar tako

Takrat mi je namreč zdrsnilo s strehe in sem padel. Na srečo pa sem padel ravno tako, da sem naredil pri pristanku preval, kar pa je vzelo veliko sile s padca. Zato sem bil na srečo cel, ter nisem imel nobene poškodbe. Kljub temu pa sem začel razmišljati, kaj če ne bi padel tako lepo. To bi se potem lahko končalo veliko slabše. 

Od tistega dneva dalje, pa jemljem varnost pri delu veliko bolj resno. Vedno se prepričam, če sem uporabil vso potrebno zaščito, če sem pripet na pas, če imam ustrezno obutev in podobno. Gledam torej na vse reči, ki bi lahko igrale vlogo pri varnosti, kadar izvajam svoje delo. Na ta način se lahko namreč res prepričam, da ne bo prišlo do nepotrebnih poškodb. …

Nekaj časa sem se odločil, da bom poskrbel za nekaj dodatne svetlobe na mojemu vrtu. Tam sem namreč imel prijeten ambient, sploh med poletjem, tako da sem si želel ta del mojega doma še malo osvetliti. Med poletjem smo namreč z družino zelo radi imeli kakšno kvazi kampiranje, v smislu, da smo zvečer zakurili ogenj in se malo družili, si kaj spekli ali pa se igrali kakšne večerne igre. 

Tedaj pa sem torej začel iskati kakšne opcije za razsvetlitev mojega vrta. Hitro pa so mi pozornost vzele razne lanterne, ki sem jih našel na spletu. Te pa so imele res zelo prijeten videz, tako da sem bil prepričan, da bi lahko to popestrilo moj vrt in ustvarilo prijeten ambient. Tedaj pa sem malo razmišljal, če bodo tiste klasične lanterne z svečami sploh primerne. Te bi namreč vzele veliko časa, da bi jih prižgal, saj sem jih imel namen postaviti povsod po vrtu. Zato pa sem nato naletel na odlično alternativo. Našel sem lanterne na baterije. To pa je pomenilo, da bi bilo prižiganje in ugašanje teh zelo enostavno in hitro.

Lanterne so bile popolna popestritev vrta

Ko pa sem jih kupil, pa so bile te res nekaj posebnega. Takoj sem lahko res videl, da so lepo popestrile moj vrt in priredile prijetno vzdušje. Po nekaj modificiranja, pa mi je uspelo te lanterne tudi povezati. To pa je pomenilo, da sem jih lahko prižgal, vse naenkrat, z zgolj enim stikalom.

Tako pa je bil to res popoln dodatek k moji terasi, s katerim sem bil še kako zadovoljen. Večeri so dobili tisti poseben občutek, ki je res naredil nekakšno toplino na vrtu. Poleg tega pa nas sedaj večerna tema ne ustavi več pri temu, da bi se lahko še malo dlje družili in uživali ob kakšnih večernih aktivnostih. Zato pa je bil to res pravi nakup za moj dom. …

Že kar nekaj časa sem razmišljal o temu, da bi si v dnevni sobi ustvaril prijeten ambient z kakšnim kaminom. To bi bilo namreč res zelo prijetno, sploh v zimskem času, ko bi mi kamin lepo ogrel ta prostor, tako da bi se lahko malo sprostil in užival na toplem. Ker pa to ni ravno moje področje, pa je to dolgo ostala le ideja v moji glavi, ter se nisem preveč osredotočil na to.

Nekaj časa nazaj, ko sem se naključno odpravil v trgovino z pohištvom in rečmi za hišo, pa sem zagledal nekaj vgradnih kaminov. Ti pa so mi postali tako všeč, da sem se res odločil malo bolj poglobiti v to. Doma pa sem zato preveril, če so vgradni kamini nekaj, kar lahko dodam k svoji dnevni sobi. Tedaj pa sem opazil, da imam v temu prostoru res ustrezno mesto za vgradni kamin, saj imam tudi urejen sistem za odvajanje dima.

Vgradni kamini lahko lepo popestrijo prostor

Tako pa sem bil tedaj primoran, da si kupim kakšnega in ga inštaliram. Najprej pa sem moral izmeriti, kakšne mere imam na voljo v tej moji steni. Glede na to, pa sem si lahko nato ogledal, kateri vgradni kamini so primerni za mojo dnevno sobo. Na srečo pa sem lahko našel vrsto različnih kaminov, tako da sem imel kar nekaj opcij. 

Ko pa sem se odločil za tisti vgradni kamin, ki mi je bil najbolj všeč, pa sem se lahko lotil dela. Hitro pa sem ugotovil, da tega ne bom moral narediti sam, saj nimam ustreznega znanja. Zato pa sem najel strokovnjake, ki so mi vgradili ta kamin.

Sedaj pa je moja dnevna soba postala res zelo prijeten ambient. Ta kamin mi zelo lepo ogreva ta prostor in pa tudi druge. Zato pa sedaj vidim, da so vgradni kamini res odličen dodatek za dnevne sobe, saj ustvarijo prijetno vzdušje ter so tudi zelo funkcionalni. …